Becoming a Sparrow

"Počakaj! Otroka nosim! Tvojega." so bile zadnje besede preden je Jack Sparrow odprl svoje oči.
Angelica. Že 17 let ista nočna mora vsako noč. Edino dejanje, ki Jacku ni dalo spati.
No, poleg dejanja, ki ga je storil še leta prej, ko je Angelico pustil samo pred oltarjem.
Odprl je vrata svoje kabine in prečkal palubo. Ob ograji se je zazrl v nebo. Bilo je polno zvezd.
V središču je bila luna, polna skrivnosti. Misli so ga popeljale k Angelici. Pred 17 leti sta skupaj zrla vanjo na Belem Rtu,
tik preden se je pričel lov na morsko bitje.
Milje stran je v isto luno strmela še ena oseba. Z glavo, naslonjeno na roke, ki so počivale na okenski polici.
Z elegantnimi prsti, ki so jih krasili prstani, je teptala po lesu. z umirjenim pogledom je požirala okolico.
V daljavi se je zaslišal klic galeba. Oseba se je vzravnala in nasmehnila. Veter ji je zapihal skozi dolge, temne rjave lase, ki so se proti konicam rahlo kodrali. Ti so posledično pobožali njen obraz. Da, oseba, ki je strmela v isto luno je bilo dekle. Toda to ni bila Angelica. Dekle je z velikimi, temnimi rjavimi očmi, ki jih je podedovalo po očetu, strmelo v lepoto nočnega neba.
"Jacqueline! Kaj sem ti rekla o tvojih nočnih počitkih ob oknu! Zbolela boš!" Jacqueline je zavzdihnila in se ozrla nazaj na njeno mater. Imela je dolge rjave lase, enakega odtenka kot ona sama. Rjave oči, za odtenek svetlejše od njenih, so obrobljale dolge, lepe trepalnice. Ustnice je imela poravnane v ravni liniji. Njen obraz je bil zelo mladostnega videza. Ko je zagledala materin resen obraz, je zapustila okno. Z bosimi stopali je prečkala lesen pod in pristopila k materi. Ženska se je nasmehnila in hčer poljubila na čelo, pobožala njene mehke lase in ji s pogledom sledila do brat njene sobe, dokler niso ta klecnila pod težo okvirja. Nato je zavzela dekletovo prejšnje mesto ob oknu. Zazrla se je v mesečino. Jack. Nehvaležen morski pes. Pirat, ki ga je Angelica ljubila z vsem srcem. Da, mati Jacqueline je nosila ime Angelica. Hči zloglasnega pirata Edwarda Teacha, bolje poznanega kot Črnobradca. Po tem, ko jo je Jack pustil umreti na otoku, je 3 dni presedela na obali. Roke so ves čas počivale na spodnjem delu trebuha, ki je bil skoraj neopazno povečan. Da, Angelica je govorila resnico. Nosila je Jackovega otroka. Ko je že skoraj obupala, so se v daljavi pokazala bela jadra, ki so krasila jamborje ladje. Na premcu je bila lesena skulptura, ki je prikazovala človeško podobo. Polna upanja je pričela kričati z njenim že hripavim glasom. Tako vztrajna ni bila le zaradi sebe, temveč tudi zaradi še nerojenega otroka, ki ga je že oboževala. Nasmehnila se je sreča, saj se je ladja izkazala za špansko trgovsko ladjo, ki je nosečo žensko brez oklevanja vzela s seboj. Po dolgem potovanju se je Angelica vrnila v kraj, v katerem je preživela svoje otroštvo. Tam se je zatekla v samostan. Na kraj, kjer je spoznala prekletstvo in ljubezen njenega življenja. Jacka Sparrowa. V samostanu je ob pomoči nun prestala nosečnost in prvo leto otrokovega življenja, nato pa poiskala lastno domovanje. Ko je prvič zagledala hčerkin obraz, je v njenih komaj opaznih potezah, očeh, ustnicah ipd. našla Jacka. Dekle se je izkazalo za miniaturo Jacka Sparrowa. Ne le zaradi izgleda, temveč zaradi obnašanja in dejanj. Angelica jo je poimenovala Jacqueline. Jacqueline Teach. Z leti je Jacqueline postajala vse bolj podobna očetu. Imela je njegove lepe oči, ustnice, ličnice in njegov nasmeh. Po materi je podedovala čudovit odtenek las, ki so ji segali čez lopatice. Prav tako je podedovala njen temperament. Njen nos je bil kombinacija nosov obeh staršev. Bila je izredno radoživa in zvita. To je seveda podedovala po očetu, ki ga nikoli ni spoznala. Lase so ji krasili okraski, ki jih je vpletla sama. Imela je elegantno žensko hojo, toda tako kot mati, ni nosila oblek. Njeni lasje so bili razpuščeni. Oboževala je morje in svobodo. Kadar je lase spela in jih skrila pod klobuk, jo je lahko vsak neznanec zamenjal za mladeniča. Bila je izredno lepega videza. Če bi jo Jack poznal, bi bil zagotovo ponosen na vse te njene lastnosti. Tako pa je Jacqueline poznala le svojo mater. O očetu je vedela le njegovo ime in to, da je bil zloglasni piratski kapitan. Angelici je bil njen majhen vrabček v ponos. Vsakič, ko ji je 16-leten deklič podaril enega izmed očetovih nasmehov, je Angelico obdal topel občutek. Prepričana je bila, da bosta s hčerko v miru preživeli preostanek njunih življenj, čeprav bo sama pogrešala očeta njenega ponosa. Niti sanjalo se jima ni, da se bo vse spremenilo že naslednji dan.

Jacqueline so pri spanju zmotile oranžne lise, ki jih je videla v temi in udarec polken ob steno.
Globoko je zavzdihnila in se pred nadležno svetlobo in zvokom skrila globlje pod rjuho.
Rjuha je dišala po cvetju in svežini. Jacqueline je globoko vdihnila. Kar naenkrat jo je iz raja izgnal hladen prš po nogah, ki se je nato razpršil po vsem telesu. Prebujena in zmedena je prešla v sedeč položaj. Počasi je odprla težke veke in se zazrla v napet obraz matere. Angelica je komaj zadrževala smeh z grizenjem ličnic. Pogled na njeno hčer je bil edinstven. Razmršeni lasje, na pol odprte oči in razprta usta. Ko je uzrla Jacquelinine oči v celoti, je izgubila boj proti smehu in se pričela histerično smejati. "To ni pošteno! Obljubila si mi, da bom lahko spala dokler želim!" "Ti pa si mi obljubila, da se bodo nočni počitki ob oknu prenehali," je rekla Angelica dekliču, ki je zaznalo smeh v njenem glasu. Mami je podarila pogled poln jeze, ki je kasneje odplavala proč, saj je skozi okno, ki je bilo za Angelico uzrla obrabljena jadra na črni ladji. Hitro je skočila s postelje na trdna tla in stekla do omare. Angelico je njeno obnašanje presenetilo. "Jackie, čemu takšno obnašanje?" so bile besede njene mame. Njena mama je imela španski naglas, ki ga Jackie hvala bogu ni podedovala. Seveda je obvladala tudi španski jezik, toda sama je uporabljala angleščino. Ko je končno našla srajico, korzet in hlače, ki niso bile umazane, je odvrnila mami: "Zunaj sem uzrla ladjo. Zagotovo je piratska." Jackie je bila obsedena s pirati. Vedela je o poreklu mamine in očetove družine, toda to ni bil edini razlog za navdušenje. Angelica je pogledala skozi okno, medtem, ko se je Jackie brez sramu oblekla v oblačila kar sredi sobe. Angelica je obstala na mestu. Usta je razprla in v očeh se ji je zarisala groza. Črni biser. In to je pomenilo samo eno; Jack. Ko je končno prišla k pameti, se je hitro vrnila na svoje prejšnje mesto in Jackie posvarila: "Jackie, ne..." toda ni ji uspelo dokončati povedi, saj je uzrla odprta vrata hiše.
Ne! Ne in ne! Brez pomisleka je stekla za hčerko, ki se je že bližala pomolu.
Ladja! Pirati! Končno! Lahko bom... med tokom misli jo je prekinil trk ob nekaj mehkega.
Uzrla je rjave škornje. Mornar. Počasi je s pogledom nadaljevala proti vrhu in zagledala pas, zapolnjen s pištolami in v bližini meč. Navdušenje ji je zagorelo v očeh. Ko se je zazrla v obraz moža, je onemela. Strmela je v oči s popolnoma enakim odtenkom njenim.
"Jacqueline! Kaj sem ti rekla! Ne zapuščaj hiše! Lahko se ti..." ko je Angelica končno pogledala predse in umaknila pramene las z obraza, je ostala brez besed. Pred njo sta stala Jack in Jacqueline, ki sta strmela v oči drug drugemu. V istem trenutku sta se obrnila k njej.
Jacqueline nevedno z veseljem v očeh, Jack pa... Jack pa z neberljivim pogledom.
"Angelica?" Da, ženska, ki je stala pred njim je zagotovo bila ljubezen njegovega življenja.
Imela je pogled, ki je bil poln strahu. Nikoli je ni videl s tako prestrašenim pogledom.
Njegova pozornost se je usmerila na osebo pred njim šele, ko se je ta oglasila.
"Oprostite. Nisem vas videla. Jaz... Um... " Jackie je iskala primerne besede, pri tem pa se zazrla v mamine oči, v katerih je pričel goreti bes. "Mama, jaz... Oprosti, ker sem zbežala, toda enostavno sem jo morala videti pobliže." Pred Jackom je stalo dekle z dolgimi rjavimi lasmi in rjavo obarvanimi očmi, v katerih se je kazala negotovost. Imelo je vitko postavo, ki je bila oblečena v oblačila, ki so ga zelo spominjala na Angelicino opravo. Mama... Čakaj, MAMA!? Toda kdo...
Kdo si je drznil vzeti njegovo žensko!? Z jezo v očeh je pogledal Angelico. "Dolgo se nisva videla. 17 let. Vidim, da se je veliko spremenilo v teh letih." Pri zadnjih besedah se je ozrl na Jacqueline. Čemu ta prizvok? Kaj... Angelico je ugotovitev presenetila. Bil je ljubosumen!
In mislil je, da je Jackie hči nekoga drugega. Če ne bi bila Angelica tako šokirana, bi se nasmejala do solz. Kmalu je zresnila misli. "Da, 17 let. Pustil si me samo na tistem otoku. Pridi, Jackie, greva domov." Jacquelinin pogled je begal med obema odraslima. Čakaj... 17 let... otok. Ne! Torej je moral moški ob njej biti... "Jack?" Angelica je bila šokirana. Kako.... Ne! "Jackie, greva!"
Dekle je zgrabila za nadlaket in jo odvlekla s seboj. "Ne, mama! Moj oče je! Vrnil se je! Zakaj mi ne pustiš blizu!?"

[quote="Sparrow"]